Šola za starše- Miha Kramli

Povedal je, da ima vsak otrok 100 milijard možganskih celic, ki čakajo na to, da oblikujejo novo življenjsko zgodbo. Če otroku dovolimo, da sledi predvajanju manipulativnih intenzivnih barv, zvokov in hitrih premikov slik na elektronskih napravah, se te  možganske celice ne razvijajo. Otrokovi možgani so prepričani, da je fokus na 20-40 cm velikem zaslonu in namesto, da bi otrok raziskoval okolico in se gibal, obtiči na mestu. Vse igrice so premišljeno in manipulativno sprogramirane tako, da otroci prevzamejo vloge likov. Razvoj otroških možganov je zato potrebno zaščititi, saj je sodobna tehnologija prišla že v zibelke otrok.

Poudaril je, da do 12. leta pri hranjenju, igri in učenju zasloni ne smejo biti prisotni. Otrok mora biti že med dojenjem viden in zaznan s strani mame. Na mizi ne sme biti elektronskih naprav, saj hranjenje ni samo »požiranje hrane«, temveč dogodek, ob katerem je otrok viden in slišan. Tak otrok se bo odločal iz sebe, izhajal bo iz svojih občutkov in ne preko zunanje motivacije oziroma stimulacije.

Nepravilna uporaba tehnologije ustvari zid med partnerji, družinskimi člani, v odnosu starš – otrok. Tudi kot starši moramo biti ustrezen zgled našim otrokom.

Kjer je družina povezana 2 do 3 ure na dan, možgani proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov. Pomembno je, da poskrbimo za vključevanje otroka v življenje in ne, da je otrok center našega življenja.

Z branjem pravljic (1700 ponovitev), medsebojno igro, s skupnim delom in preživljanjem prostega časa potekajo pomembni kemični procesi. Telo se sprosti, imunski sistem se okrepi, psihološki aparat se naravna na iskanje rešitev, smisla življenja, na optimizem, na psihično stabilnost.

Pri otrocih, ki so preveč časa izpostavljeni zaslonom, obstaja velika možnost, da se zgodi občutek energetske krize. Z gibanjem si možgani ustvarijo realno sliko, drugače so možgani nahranjeni z virtualnostjo, realnost pa postaja vse bolj naporna.

Če sta starša miselno enotna pri tem, ko otrok izraža nezadovoljstvo, ker želi nekaj doseči, otrok vidi to kot povezanost in pride do zaključka, da se mora umiriti in nekaj spremeniti pri sebi. Posledično bo s tem otrok znal reševati probleme pri sebi.

Triletni otrok že dobro ve, »kaj je fajn in kaj je prav«. V otroški sobi naj ne bo prisotnih elektronskih naprav, ker je to za otroka prevelika skušnjava. Da so otroci brez elektronskih naprav in da obroki potekajo brez prisotnosti zaslonov naj ne bo samo pravilo, ampak vrednota.

Predavatelj je ob zaključku poudaril, da nam osveščenost daje možnost, da pišemo družinsko zgodbo, v kateri bo otrok ostal nepoškodovan.