KO MALE ROKE POSTANEJO ŠČIT NAŠEGA PLANETA – enota Tinkara
Svetovni dan Zemlje v Vrtcu Tinkara ni le datum v koledarju, temveč klic k dejanju. Letošnje praznovanje smo posvetili zavedanju, da smo ljudje in narava neločljivo povezani. Z vizijo, da vzgojimo odgovorne posameznike, smo stopili izven igralnic in v naravi poiskali odgovore na vprašanje: »Kaj lahko jaz storim za svoj dom?«. Naši najmlajši so dokazali, da za velike spremembe ne potrebuješ velikih dlani, temveč predvsem veliko srce.
Dan smo odprli s polno mero adrenalina in simbolike – s podnebnim tekom. Vsak otroški korak je bil odmev odločnosti, da podnebne spremembe niso le tema odraslih, ampak prihodnost naših otrok. Energija se je nato prelila v konkretno delo. Z rokavi, zavihanimi visoko nad komolci, so se otroci razkropili po okolici vrtca v vsesplošni čistilni akciji. Noben košček papirja, pozabljena veja ali skrita smet ni ušla njihovim budnim očem. Z neizmerno potrpežljivostjo so pometali poti in grabili listje, s prav posebno skrbjo pa so se lotili urejanja mivke, ki je pod njihovimi prsti znova postala urejen prostor za igro. Vrhunec dneva je bilo sajenje novih rastlin. Ko so otroci v zemljo polagali korenine, niso sadili le cvetja, temveč upanje. S temi dejanji smo materi Naravi neposredno pomagali »znižati vročino«, ji podarili senco in svež zrak ter našemu vrtcu vdihnili novo, zeleno življenje.
Opazovati otroka, ki s spoštovanjem pobere smet ali z nežnostjo zalije sveže posajeno rastlino, je najmočnejše sporočilo, ki ga lahko pošljemo svetu. V Vrtcu Tinkara smo dokazali, da okoljska vzgoja ni teorija, ampak žulj na dlani, nasmeh po teku in vonj po sveži zemlji. Naši otroci so danes postali učitelji nam odraslim – pokazali so nam, da je prihodnost planeta v varnih, čeprav majhnih rokah.
»Narava ne potrebuje naših besed, potrebuje naše roke. Danes so te roke pripadale otrokom Vrtca Tinkara«.
Zapisali: Vzg. Petra Potokar in Eva Zakrajšek