Na obisku pri Kekcu
Kako lepo je biti v vrtcu, ki nosi ime po našem junaku – Kekcu, saj vsi otroci tako enkrat v vrtčevskem času obiščemo Kekčevo deželo v Kranjski Gori.
Po ogledu Kekčevih filmov, pogovoru o junakih, učenju pesmi in ko smo v Grosuplju našli Bedančeve nogavice, smo se s pričakovanjem vozili proti Gorenjski. Na Bedančev avtobus nas je pospremila vodička in ugotovila, da resnično veliko stvari vemo o Kekcu in njegovih prijateljih. Samo še zaprli smo oči, prešteli do 20 in že smo bili v Kekčevi deželi.
Najprej smo rešili Mojco (ki jo je Bedanec zvezal pred svojo kočo), spoznali Kosobrina in skupaj s Kekcem pregnali Bedanca. Ko je zaslišal naše skovikanje, je kar pobegnil na Špik in sedaj ga tri dni ne bo več nazaj dol. Na začetku smo se ga malo ustrašili (sploh ko smo se mu skrili na mostu in je šel čisto mimo nas), a na koncu smo spoznali, da ga lahko z našim pogumom in skupno močjo tudi preženemo. Pa še skovikat kot sova smo znali čisto vsi!
Tudi teta Pehta je bila prijazna, saj smo se lahko spustili po njenem toboganu in se posladkali s čajem in pecivom. Navdušile so nas tudi njene koze – fino smo morali paziti, da nam niso pojedle vsega peciva.
Kekčeva dežela z junaki je čudovita in nepozabna izkušnja za vsakega otroka. Poleg tega, da ohranjamo slovensko tradicijo s Kekčevimi junaki, pa vsak izmed otrok postane tudi pogumnejši.
»Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog…« je veselo odmevalo po dolini, vse do vstopa v šolo pa bo odmevalo v naših srcih.
Skupini Čopiči in Škarje
